Namen mednarodnega natečaja za arhitekturno-urbanistično ureditev poslovnega kompleksa podjetja Dimnikcobau ob Leskoškovi cesti v Ljubljani je zanimiv iz več razlogov. Na prvem mestu izstopata predvsem kulturna in prostorska zavest investitorja, ki z namenom boljšega rezultata razpiše mednarodni vabljeni natečaj. Takšne investitorje lahko pri nas štejemo na prste ene roke, saj je običajno namreč ravno obratno; tako javni kot privatni investitorji se natečajev pogosto otepajo.

Dejstvo, da investitor razpiše natečaj, na katerega niso vabljeni le domači arhitekti, daje sami nalogi drugo perspektivo. Investitor je na natečaj povabil poleg štirih slovenskih arhitekturnih birojev še štiri biroje iz evropskih držav. Večkrat se je namreč v Sloveniji zgodilo, da so na natečaj bili vabljeni le tuji arhitekti. Konkurenca na tem natečaju je bila zaradi tega resnično visoka in vsaka prispela rešitev je bila v urbanističnem in arhitekturnem smislu unikatna in edinstvena. Z zbirko prispelih elaboratov je nastal edinstven katalog sodobnih poslovnih stavb, kakršnih se ne bi otepale tudi večje evropske prestolnice. Prispeli predlogi natečajnikov so dovolj raznoliki in med seboj različni, da je ocenjevalna komisija s primerjanjem različnih in vzporejanjem sorodnih rešitev lahko izbrala tiste najbolj prepričljive, celovite in ustvarjalne predloge.

Upoštevanje programskih želja investitorja in usklajevanje le-teh z veljavnimi urbanističnimi merili ter nadgradnja naštetega z avtorskim arhitekturnim izrazom v okolju – vse to so bili izzivi, s katerimi so se soočali vabljeni arhitekturni biroji. Samo območje je relativno zahtevno za obdelavo, saj se nahaja znotraj industrijske cone z večinsko proizvodno-skladiščnimi objekti, ki so nizke etažnosti in že sedaj ne komunicirajo z uličnim prostorom. Za obstoječo pozidavo je značilna ortogonalnost geometrije in orientiranost v smeri sever – jug, objekti pa so praviloma večjega neartikuliranega merila. Območje obdelave bi po dokončanju načrtovanih posegov, ki jih obravnava natečaj, moralo delovati kot funkcionalno in oblikovno zaključena celota, ki bo preobrazila obstoječe stanje.

Natečajniki so se naloge lotili različno, večina pa je s postavitvijo novih objektov želela pridobiti kakovostnejši zunanji prostor, ki bi s svojo pojavnostjo na nek način ponovno redefiniral obstoječe območje, hkrati pa ustvaril glavni generator sprememb: »shared space«, trg, zelene površine, prostori druženja in ne zgolj prehajanja, … Vse našteto bi moralo biti v tesni povezavi s sodobno arhitekturo poslovnega kompleksa. Večina natečajnikov je poleg zunanjega izraza novih objektov iskala tudi kakovosten in sodoben izraz notranjih pisarniških prostorov, ki bi lahko nadgradili običajno in ustaljeno zasnovo pisarn. Polovica prispelih elaboratov je to izrazila z notranjim pokritim atrijem, ki deluje kot večvišinski skupni prostor, okoli katerega so organizirani pisarniški prostori, druga polovica prispelih elaboratov pa je sodobnost notranjih prostorov izrazila z racionalno definiranimi konstrukcijskimi rastri, znotraj katerih so mogoče tudi »open space« postavitve pisarn.

Največjo pozornost je ocenjevalna komisija namenila merilom urbanistične in arhitekturne zasnove, hkrati pa iskala tisto rešitev, ki bi bila trajnostna in sodobna ter v uporabi maksimalno fleksibilna in funkcionalna.

Ocenjevalna komisija je imela zahtevno odločitev, saj je bilo skozi osem kvalitetno izdelanih in razdelanih rešitev težko izbrati tisto, ki bo najbolje odgovarjala potrebam in željam investitorja, prav tako pa ustrezala urbanističnim določilom in hkrati sledila viziji, da naj bi novi poslovni kompleks postal generator sprememb na Letališki oziroma Leskoškovi cesti. Po več zasedanjih komisije in po predstavitvah posameznih natečajnikov (kar se je, mimogrede, izkazalo kot zelo primerno in tudi kot bistveno za odločanje) lahko potrdimo, da je bila komisija enoglasnega mnenja, da je izbrani elaborat studia BAX iz Barcelone najbolje odgovoril na zgoraj navedene izzive.

Izbrana natečajna rešitev studia BAX iz Barcelone programsko upošteva zahteve investitorja in jih smiselno razporedi v urbanistično določene gabarite. Obravnavana rešitev je v celoti skladna s prostorskimi akti in z natečajno nalogo. Elaborat odlikuje jasen arhitekturni jezik, ki s preprostimi sredstvi dosega prepričljive funkcionalne in oblikovne učinke v zunanjem in notranjem ovoju ter prostoru. Zaradi jasne geometrije ter kvalitetno in funkcionalno razdelanega prostora, ki kaže odlike arhitekturno-urbanistične zasnove in prostorsko-programske organizacije, se je elaborat uvrstil na najvišje mesto, s čimer mu pripada možnost izdelave projektne dokumentacije.

V nadaljevanju so podani kratki povzetki ocen posameznih elaboratov, navedeni po vrstnem redu glede na delovno številko elaborata.

Natečajni elaborat z delovno številko 1:

STUDIO BAX

Natečajni elaborat od drugih izstopa s svojo jasnostjo in enostavnostjo, v odnosu do značaja prostora pa je rešitev zadržana, prav tako pa spoštljiva do novih intervencij v prostoru. Predlagana zasnova je rezultat dobrega branja prostora in smiselnega povzemanja njegove strukture. Predlog z najmanjšimi možnimi posegi definira prostor in sledi trajnostnim načelom. 

Avtorji so z minimalno tlorisno intervencijo v obliki diagonalne zareze prostor naredili bolj dinamičen, predvsem pa so ga odprli proti Letališki cesti. Objekti z zamaknjeno in prirezano geometrijo dobijo svoj polzasebni predprostor, ki se zlije v skupni »shared space«, ta pa skuša okolje spremeniti v uporabniku prijaznejšega in kvalitetnega za uporabo. Ozelenjen prostor z drevesi ob sebi formira nekakšen trg, s katerega se odpirajo vhodi v vse tri objekte poslovnega kompleksa Dimnikcobau. Zunanji skupni prostor tako z ožjimi in širšimi potmi deluje kot glavna avenija prostora, ki prostor hkrati povezuje in ločuje, tako da v svojem smislu kakovostno funkcionira. Skupni prostor platoja s svojo transparentnostjo povezuje tri ločene poslovne objekte, kjer vsak objekt dobi svoj predprostor, skupek vseh predprostorov pa deluje kot dinamična celotna skupnosti, kjer so poti in komunikacije razumljivo in jasno izražene. Vhodi v objekt so zaradi skupnega tlakovanega prostora in zazelenitve jasni in vabljivi. Da bi se izognili prometu v območju skupnega platoja, so avtorji zasnove vse vhode v garaže umestili na zahodni del novih objektov. Klančine, ki vodijo v kletni del objekta DCB I, so od skupnega prostora zamejene z zeleno mejo. Logistične dostope do objekta DCB II avtorji elaborata rešujejo na severozahodnem delu obravnavanega območja, kamor umestijo dovoz in parkirišča, s tem pa se prostorsko odmaknejo od vhodnega platoja in mu tako dajo večjo kvaliteto pešprostora brez prometa. Manipulacija tovornih vozil je sicer zaradi takšne rešitve otežena, saj je urejena na glavni dovozni cesti ter tako potencialno ovira promet. Dostop do objekta DCBIII je predviden z zahodne strani ob klančini garaže. Glede na danosti lokacije, dostope in navezave, so dostopi do posameznih delov objektov smiselno in enostavno rešeni v okviru ostalih omejitev.

Notranji pisarniški prostori glavnega objekta delujejo po principu tipologije notranjega atrija. Pisarne so organizirane okoli pokritega svetlobnega atrija, ki v vse pisarne prepušča dodatno posredno dnevno svetlobo. Poleg nadsvetlobe se atrij z zunanjim okoljem povezuje preko dveh večjih oken – izrezov v fasadi. Odprtini na fasadi torej omogočata komunikacijo z zunanjim okoljem, povezavo z vhodom proti Letališki, oknom v vrhnjih nadstropjih na zahodni strani pa tudi z mestom. Izrezi v fasadi uokvirijo skupni terasi, ki sta namenjeni druženju in prireditvam, hkrati pa zaradi umestitve na primerni višini ponujata poglede na okolico. Celotna fasada uporablja sodoben arhitekturni jezik, saj je prekrita z vertikalnimi senčnimi lamelami, ki objektu dajejo pridih elegantnosti, hkrati pa delujejo dovolj racionalno in zadržano. Ritem lamel se skozi nadstropja spreminja, kar skupaj s prazninami izrezov v fasadi ustvarja dinamično zasnovo ter hkrati poveča prepoznavnost samih objektov. Izrezi so poudarjeni z drugačno notranjo oblogo iz lamel, ki se nadaljuje v notranji atrijski prostor. Tako se tudi notranjost pokaže na zunanjosti.

Prostorsko in programsko sta oba objekta, DCB II in DCB III, zasnovana po principu fleksibilnih poslovnih prostorov, ki jih omogoča premišljen raster fasade. Pisarniške prostore je mogoče razdeliti v manjše ali večje, z drugačno razporeditvijo notranjega stopnišča pa je možno povezati tudi dve ali več nadstropij, kar je še posebej zaželeno v primeru najemanja večjih površin poslovnih prostorov. Program pisarn stavbe DCB III je razdeljen okrog centralnega skupnega atrija, kar komisija oceni kot posebno kakovosten prostor.

Predlagana natečajna rešitev programsko upošteva zahteve investitorja in jih smiselno razporedi v urbanistično določene gabarite. Obravnavana rešitev je v celoti skladna s prostorskimi akti in z natečajno nalogo. Elaborat odlikuje jasen arhitekturni jezik, ki s preprostimi sredstvi dosega prepričljive funkcionalne in oblikovne učinke v zunanjem in notranjem ovoju ter prostoru. Zaradi jasne geometrije ter kvalitetno in funkcionalno razdelanega prostora, ki kaže odlike arhitekturno-urbanistične zasnove in prostorsko-programske organizacije, se je elaborat uvrstil na najvišje mesto, s čimer mu pripada možnost izdelave projektne dokumentacije.

Natečajni elaborat z delovno številko 2:

CZA – CINO ZUCCHI ARCHITETTI

Kompleks umesti z jasno orientacijo proti Letališki, že z enakovredno obdelavo objekta DCB II nakazuje smer identifikacije kompleksa. Objekt DCB II tako postaja najava večjega dogodka z volumnom DCB III. Z volumsko kompozicijo ustvari fokus v močan identifikacijski element pokritega javnega prostora, s čimer postanejo faktorji raznorodne rabe okoliškega prostora nepomembni. Rešitev CZA tako postane suverena in dovolj avtonomna najava smeri razvoja širšega območja Letališke, ki bo z bodočimi dogodki podobne vsebine, kot je projekt Dimnikcobau, dobivalo podobo višje rabe in s tem tudi višje razvojne privlačnosti.

Prepoznavnost gradi na nivoju urbanistične kompozicije in na nivoju oblikovanja opne – sam volumen namenjen glavnini dejavnosti ohranja enovit in tako optimalen za fleksibilno oddajanje pisarniških prostorov. Javne programe objekta DCB III organizira v dveh etažah; pritličje z avlo, restavracijo in galerijo orientira na atraktivni nadstrešeni zunanji prostor, poljavne konferenčne in telovadne programe umešča v 1. nadstropje. Vse nadaljnje etaže z redko konstrukcijo in kompaktnim jedrom omogočajo oblikovanje učinkovitih oddajnih pisarniških enot. Monolitnost kompozicije nad terenom v kletnih etažah omogoča uspešno organizacijo parkiranja ter enostavno orientacijo komunikacij v objekt.

Oblikovanje fasade s tudi gostejšimi vertikalnimi elementi členitve okenskih površin na nek način zadrži pozornost uporabnika v delovnem prostoru, seveda pa ob usmerjenem pogledu omogoča vizure na mesto, na Alpe… Kljub obravnavi različnih klimatskih in vizurnih usmeritev (južni vrtovi, lepi in manj lepi pogledi), ustvari enovito fasadno opno, ki štiri orientacije združi v en dinamičen ovoj mehkega poteka. Rezultat je glasna, vendar lepo ubrana arhitektura – takšno ta prostor tudi potrebuje. Detajliranje tehnične izvedbe fasadne opne je nastavljeno ambiciozno, vendar na predstavljenem nivoju rešitve pušča nekaj odprtih vprašanj.

Odlična umestitev v prostor, kreativni pogum ustvarjanja višje vrednosti širšega prostora, funkcionalna zasnova, ki zelo dobro odseva naročnikova pričakovanja glede kvalitete in prilagodljivosti najemnih prostorov ter prepričljiv arhitekturni jezik, so razlogi, da je rešitev prišla v najožji izbor. Na koncu komisija ocenjuje, da je druga rešitev podala kompozicijo, ki se še uspešneje približa pričakovanjem naročnika, zato se rešitev CZA ne uvrsti na najvišje mesto.

Natečajni elaborat z delovno številko 3:

KAAN ARCHITECTEN , ROTTERDAM, NIZOZEMSKA

Z razporeditvijo stavbnih mas avtorji ob Leskoškovi cesti ustvarjajo večji odprt prostor, približno v enaki površini na vsaki strani ceste. Tako ustvarjen prostor – park, kot ga imenujejo avtorji, pa praktično po sredini prekine prometnica po kateri se pretaka ves promet, tudi tovorni, razen osebnega za stavbi DCB II in DCB III.

Obod odprtega prostora zaključujejo arkade, ki enotno povezujejo vse tri objekte kompleksa Dimnikcobau. V arkadah so predvideni vhodi v posamezne funkcionalne sklope stavbe. Na račun poenotenja oboda trga pa je sorazmerno neprepoznan glavni vhod v poslovno stavbo.

Komisija je pozitivno vrednotila elaborate, ki so zaznali problem skupnega, javnega, odprtega prostora, vendar je pri nekaterih drugih rešitvah odziv na ta problem uspešneje rešen.

Vhodni hol je več etažen, vhod v fitness je primerno ločen, male konferenčne dvorane so v nadstropju, velika konferenčna dvorana pa je postavljena na »klančino« med objekta DCB I in III. Tako naravno omejitev avtorji posrečeno izkoristijo za oblikovanje amfiteatralne ureditve dvorane.

Stavbne mase so fragmentirane, razdeljene na več kubusov. Kompozicija takšnih volumnov tvori nekakšen kampus. Taka rešitev sicer ponuja veliko fasadnega oboda, kar pri organiziranju pisarniških tlorisov nudi več dnevne svetlobe, istočasno pa taka zasnova zahteva tudi več jeder, predvsem večje število dvigal, kar posledično pomeni manj ekonomično rešitev. Pisarniške etaže so korektno zasnovane, možna je različna razporeditev delovnih mest, možna je ureditev funkcionalnih sklopov.

Avtorji so predlagali funkcionalno zelo dobro rešitev vertikalnih jeder (stopnišče in dvigala), tako da je možen izhod na vse tri strani.

Fasada je zasnovana v enotnem osnem rastru, ki meri 135 cm. Okenski okvirji so iz montažnih betonskih elementov, ki bi v končni fazi poenotili vse tri objekte DCB. Avtorji na zelo posrečen način v nišo med betonske slope locirajo okenske zasteklitve, tako da izkoriščajo betonske slope kot fiksna senčila.

Dovoz osebnih vozil v stavbo DCB II je na zahodni strani, dovoz tovornjakov pa je na vzhodni strani, kar pomeni, da je ves tovorni promet speljan preko osrednjega trga. Istočasno pa taka rešitev ovira tudi dostope do obstoječe stavbe na vzhodni strani dostavne ceste. V objektu DCB II so korektno razporejeni ostali funkcionalni programi.

Natečajni elaborat z delovno številko 4:

LAN ARCHITECTURE

Od vseh prispelih projektov projekt LAN uspeva biti najbolj ikoničen, po svoje jasen in tudi brezkompromisen. Korektno odčita stanje v prostoru in do njega vzpostavi abstrakten, morda celo nekoliko vzvišen odnos. Kompozicija objekta DCB III je tako močna, da vse drugo postane »skoraj nepomembno«. V spodnjih etažah vogalni stolpi ustvarjano notranji zaprt ambient in zunanje vmesne ambiente. S tem, ko potegne aktivnosti v odnos med notranjimi fasadami, se izključi iz raznorodnega sveta neposredne okolice. V zgornjih etažah se kompozicija iz vogalnih stolpov transformira v križ, ki kot tak izkorišča lepe vizure »nad realnostjo« neposredne okolice, kot znak pa takoj postane ikona širšega prostora.

Organizacija javnih in skupnih programov zavzema dve spodnji etaži, organizira jih v »stolpnih« površinah okrog osrednjega atrija. Fragmentarnost organizacije glede na močan učinek osrednjega volumna ni moteča in omogoča tudi prilagoditve. LAN osrednji volumen imenujejo »theatre« – gledališče, s tem izkazujejo svoj pogled na razvoj pisarniškega dela, v katerem se širijo polja neformalnega dela in ožajo polja formalne pisarniške pokrajine. Seveda se s tem odpirajo vprašanja načina obračunavanja »mehkega tkiva« pisarniških površin, kar so avtorji lepo pojasnili – inovativnost objekta zahteva tudi inovativnost oddajnega procesa. Koliko je to lahko na tej lokaciji in v tem času uspešno, je pomembno vprašanje. Fragmentarnost volumnov omogoča manjše pisarniške enote, ki se lahko združujejo po horizontali in vertikali, je pa težavneje organizirati večje enovite pisarniške enote.

Kompozicija ustvarja impresivne zunanje in notranje ambiente in tudi močne vizure. To dosega s členjenostjo volumnov in njihovo abstraktno površinsko obdelavo. Dvobarvnost vertikalnih fasadnih elementov daje različno barvno pojavnost iz različnih kotov gledanja – močna rešitev, ki bi v prostor vnesla mnogo nove energije.

Projekt LAN odpira mnoge teme razvoja življenja, pisarniškega dela in tudi mestnega prostora. Kompozicijske teme zapira z visoko prepričanostjo in prepričljivostjo – v svojih odgovorih daje vedeti, da stopa v prvih vrstah – seveda pa to nosi s seboj določeno nevarnost, ki jo lahko obvlada samo enako močno prepričanje naročnika. Dano okolje in čas, ki ju določa precej negotovosti vseh komponent razvoja prostora, morda ne nudita primerne podlage za preizkus drugačnih prijemov ustvarjanja najemnega pisarniškega prostora. Zaradi tega se komisija ni odločila za uvrstitev projekta avtorjev LAN v najožji izbor natečaja.

Natečajni elaborat z delovno številko 5:

MULTIPLAN ARHITEKTI, LJUBLJANA, SLOVENIJA

Predstavljena rešitev elaborata je ena izmed tistih, v kateri skušajo avtorji v prostoru ustvariti simbol oziroma znak, ki naj bi izboljšal degradirani prostor suburbane Ljubljane. Avtorji elaborata so nalogo vzeli kot priložnost za eksperiment, s katerim bi s specifično metodologijo izražanja ustvarili v prostoru markacijo. Obravnavani elaborat programske zahteve odprtega prostora rešuje s prepletom dveh, po tipologiji različnih struktur. Osnovni tipični element koncepta osrednjega objekta DCB III izhaja iz parametrov, ki skupaj tvorijo značilni prostorski akcent. Za predlagan prostorski poudarek je značilna zunanja prepoznavnost in jasnost, glavna ideja avtorjev pa temelji na želji po razpoznavnosti območja, kar je v principu skladno z željami investitorja.

Osnovno obliko poudarka v prostoru avtorji utemeljujejo s pomembnostjo učinkovite likovne kompozicije in jasne markantne identitete, kar naj bi pripomoglo k razpoznavnosti degradiranega prostora. Ocenjevalna komisija se strinja, da obravnavani prostor kliče po edinstveni identiteti sodobnega značaja, ki pa naj bi vseeno komuniciral tudi z gabariti obstoječih okoliških objektov. Tlorisni gabariti izhajajo iz abstrahiranega simbolnega znaka deteljice, znotraj katerega avtorji predlagajo notranji kvadratni atrij, okrog katerega organizirajo pisarniške prostore. Znak deteljice je transformiran iz forme dejanskega lista deteljice, pri čemer valovita steklena opna štirikrat zavalovi okrog notranjega pravokotnega atrija. Predlagana oblika objekta deluje sodobno in dobro zapomnljivo.

Preostala objekta DCB I in DCB II sta nevtralno-ortogonalna zasnovana. Namen avtorske skupine je, da zasnova objekta DCB III izpade iz pričakovane repeticije ortogonalnega vzorca in strukture obstoječega širšega merila morfologije.

Program glavnega objekta definira sredinsko umeščeno stopnišče, ki spodnji etaži povezuje ter omogoča odprtost in usmerjenost pogledov. Ostale komunikacije so s servisnim traktom urejene na vzhodni strani objekta. Objekt je po vertikali ločen na podstavek objekta, v katerega se umešča dve etaži ter na sedem etaž transformirane forme deteljice. Vsem prostorom je skupna naravna osvetlitev, ki jo poleg fasade še dodatno zagotavlja notranji centralni atrij / svetlobnik. Ocenjevalna komisija zaradi relativno globokih prostorov in neravne fasade izpostavlja pomislek o funkcionalnem izkoristku pisarniških etaž.

Linijska zamejitev območja s paviljonom fitnesa je v skrajnem zahodnem vogalu območja, kar fitnesu sicer omogoča ločen zunanji dostop, hkrati pa skupno območje DCB izrazito omejuje in definira. Ocenjevalna komisija za prostorsko kvaliteto paviljona izpostavi obilico svetlobe, ki jo dodatno zagotavlja zunanji kletni atrij fitnesa. Lokacija glavnega vhoda v objekt je na zahodni strani, za kar ocenjevalna komisija meni, da glede na funkcijo obstoječega prostora ni najbolj prepričljiva in utemeljena rešitev, zato bi predlagali vhod na južni strani, za kar se je odločila tudi večina natečajnikov. Kongresni center je umeščen v prvo nadstropje objekta in temelji na pravokotni mreži, ki omogoči cezuro in razširitev terasne etaže.

Rešitev MPL je celostno gledana sodobna in inovativna, vendar v sami zasnovi pisarniških prostorov kot tudi umeščenosti na predmetno lokacijo ni tako primerna kot kaka druga rešitev, zato se elaborat po mnenju komisije ni uvrstil v najožji izbor.

Natečajni elaborat z delovno številko 6:

OFIS ARHITEKTI, LJUBLJANA, SLOVENIJA

Stavba DCB III je postavljena ob razširjen pločnik, fasada pritličja sledi liniji ceste in se navezuje na stavbo DCB I. Severno od te povezave so zunanje površine, umaknjene od cestnega hrupa, ki so del gostinskega programa. Pritličje je kompaktno zapolnjeno, južna in zahodna fasada pritličja sta lomljeno zasnovani (cik-cak), med takimi presledki je predviden vhod v poslovno stavbo. Komisija je ocenila tako oblikovanje vhoda kot premalo čitljivo in premalo poudarjeno.

Objekt DCB III je najvišji v severozahodnem vogalu, pisarniški trakti so pretežno razporejeni ob severni in zahodni strani parcele. Nad pritličjem se objekta DCB III in II zmanjšata, tako da nad tem nivojem nastaja večji prazen volumen in tako večji odmik med objekti. Na te strehe nad pritličjem, ki so ozelenjene in zanimivo oblikovane se širi program iz objektov.

Avtorji so uspeli celoten centralni program stavbe umestiti v pritličje, vendar na račun skupnih in poljavnih površin, ki jih je, glede na obsežen konferenčni program, po mnenju žirije, premalo. Prostori fitnessa so umaknjeni, dostop je skrit.

Zahodna fasada stavbe DCB III je oblikovana v tlorisno lomljeni liniji, izmenično s polnimi in zastekljenimi polji. Pogledi iz objekta so tako usmerjeni proti jugozahodu, proti mestu. S podobno oblikovano fasado so v željeno smer usmerjeni tudi pogledi iz stavbe DCB II. Ta način »usmerjanja« pogledov se je komisiji zdel preveč določen in omejujoč.

Pisarniški sklopi so razporejeni ob severnem in zahodnem delu objekta, predvideni sta dve vertikalni jedri. Pisarniški sklopi so ustrezno razporejeni, možne so različne razporeditve tako z pisarniškimi celicami kot oblikovanje openspace ureditve. Vogalna členjenost fasade ponekod omejuje razporeditev pisarniške opreme.

Predlagana rešitev nad pritličjem umika stavbne volumne stran od Leskoškove ceste, s čimer se ustvarja velik odprt prostor in nudi večjo prostornost/zračnost uporabnikom višjih etaž vseh treh objektov kompleksa Dimnikcobau, kar je komisija vrednotila pozitivno.

Natečajni elaborat z delovno številko 7:

SADAR + VUGA

Avtorji prostor nagovorijo z močno kompozicijo objekta DCB III. Smer nagovora je južna stran – proti Letališki. Ambicija kompozicije projekta je usmerjena na objekt DCB III, obdelava objektov DCB I in DCB II je nevtralna in se podreja dominanci DCB III. Stanje na terenu – promet, obstoječi programi…  – jemlje kot dejstvo in z novo kompozicijo nanj ne poskuša močneje vplivati, raje v distanci od negativnih vplivov ustvarja uspešen notranji ustroj objekta. Načelna drža projekta glede odnosa je jasna – zaveda se kompleksnosti vplivov in se jim uspešno ogne. V primeru, da bi projekt Dimnikcobau v širšem prostoru ostal še dolgo osamljen, bi bila ta drža pravilna. Z malo optimizma bi pa verjetno morali verjeti, da predstavlja ta projekt eno od točk transformacije v višji nivo rabe širšega prostora in morda ograditev ni najboljši pristop pri vstopu v prostor.

Javne vsebine projekt SVA dvigne na nivo mezzanina, kjer ustvari privlačen ambient okrog gostinskega in telovadnega programa. Projekt pritličje introvertira – v njem ob vhodnih in galerijskih prostorih uspešno uredi konferenčni program. Nad mezzaninom si sledijo pisarniške etaže, v kompoziciji enake, dimenzijsko se proti jugu z vsako etažo širijo – s tem po projektni rešitvi ustvarjajo senčenje okenskih površin južne fasade. Tlorisna rešitev enovitega pravokotnika s centralnim komunikacijskim jedrom omogoča odlično in prilagodljivo organizacijo najemnih pisarniških enot. Striktnost konstrukcijskega sistema se prenese v kletne etaže in omogoča optimalno organizacijo parkirne sheme. Nekoliko manjši footprint poslovne etaže od drugih predlogov omogoča manjšo površino največje etažne pisarniške enote, kar pa kompenzira s čistostjo geometrije in z etažnostjo zagotovi ustrezno površino najemnih površin.

Na makro nivoju projekt prostor nagovori z močnim volumnom, ki se pne proti jugu. Površine volumna se členijo glede na usmeritve – proti jugu gladka fasada z etažnimi zamiki proti južni strani, na severni strani gladka steklena fasada, ki lovi  difuzno svetlobo in poglede na Alpe, z vzhodno in zahodno fasado s prefabriciranimi betonski elementi, ki so opredeljeni kot sistem senčenja, projekt vzpostavlja močan kompozicijski sistem. Vzhodna in zahodna fasada postaneta nosilki večjega deleža identifikacije kompleksa v prostoru in se s formalnostjo ne zadržujeta pri induciranju reakcij nanju.

Deljena stališča komisije do arhitekturnega izraza predloga SVA in stališče ograditve predloga od stanja na terenu namesto dejavnejšega soustvarjanja prostora sta razloga, da komisija predloga SVA ni uvrstila v najožji izbor za zmagovalca natečaja.

Natečajni elaborat z delovno številko 8:

SCAPELAB

Elaborat sodi med tiste, ki niso začutili potrebe po oblikovanje večjega zunanjega javnega prostora. Zunanji prostor, ki ga oblikujejo med objektoma DCB I in III, je pretežno namenjen gostinski dejavnosti. Glavni vhod v poslovni objekt DCB III je tako postavljen pod enoetažni nadstrešek, vstopa se z razširjenega pločnika ob katerem je predvideno kratkotrajno parkiranje.

V pritličju in prvem nadstropju so ustrezno razporejeni konferenčni, gostinski in fitness prostori. Galerije je umaknjena na vzhodni del. Želja investitorke je, da se likovna zbirka predstavi bliže  skupnemu, javnemu delu stavbe. Po mnenju komisije je galerija nekoliko preveč umaknjena in zasnovana kot preveč ločen funkcionalen sklop.

Celotna stavba je zasnovana kot kubus ki se stopničasto viša s čimer nastajajo v vsaki etaži na koncu traktov zelene terase. Pisarniške etaže se tako terasno vzpenjajo in proti vrhu zmanjšujejo. Naročnik predvideva v višjih etažah, zaradi lepših razgledov, prostore tržiti po višji vrednosti. Pri taki rešitvi pa je ravno teh atraktivnih površin manj. Projekt odlikuje sicer zelo dobra naravna osvetljenost pisarniških površin, čemur pripomore osrednji atrij, so pa poti od jeder do delovnih mest zato nekoliko daljše.

V prostorskih prikazih so terase bogato ozelenjene (debelina substrata je 25 cm). Pojavil se je dvom, če je na takšni debelini mogoče izvesti tako bogato ozelenitev, po drugi strani pa tudi pomislek o strošku vzdrževanja takih površin in o eventualnih težavah, ki bi se lahko pojavile pri odvodnjavanju meteornih vod.

Fasade so zasnovane v gladki stekleni površini, zunanjih senčil ni, predvidena so stekla z ustreznimi karakteristikami. Tak način senčenja je komisija smatrala za manj ustrezen.

Prometna rešitev dovozov in odvozov do objekta DCB II je ustrezno rešena, ustrezen je dovoz tovornjakov ob zahodni strani parcele in razkladalno nakladalne rampe na jugu.